Kaj storiti, ko podjetje uresniči vizijo

Oblikovati vizijo, ki bo dovolj privlačna in uspešna, da bodo ljudje verjeli vanjo in v njeno uresničljivost, ter jih bo motivirala h kakovostnemu in učinkovitemu delu, je velik izziv. In vse prej kot lahka naloga. A ko podjetje razvije takšno vizijo, lahko proces uresničevanja želenih ciljev sproži silovito mobilizacijo energije in nezaustavljivo rast sinergije.

In kaj se zgodi, ko podjetje uresniči vizijo in ko želena prihodnost postane resničnost? Ko pride na konec »potovanja«, ki mu je namenilo toliko časa in moči, in v katerega so ljudje v podjetju vložili toliko energije in čustev?

Težko bi rekli, da se dogajanje ob uresničenju vizije kaj dosti razlikuje od katerega koli drugega uresničenja velikega in pomembnega cilja. Takšne priložnosti lahko vzbudijo zelo različne občutke: od čustvenih »ognjemetov« do občutka izpraznjenosti, od navdušenja ob uresničitvi želenega cilja in ponosa ob tem dosežku, do tesnobe in apatije, ki ju povzroči občutek, da »smo dosegli vse« in se ne da več naprej.

Doživetje trenutka - izogibanje evforiji

Silovitemu navdušenju lahko kaj hitro sledi občutek izpraznjenosti. Zato je pomembno, da se podjetje ob uresničenju vizije izogne pretiranim čustvenim izbruhom. Trenutek, ko podjetje doseže vizijo, naj ne bo doživljen kot zaključni vrhunec prizadevanj. Bolj pomembno je, da ga podjetje in njegovi ljudje doživijo kot velik korak na poti trajnostnega razvoja. Kot pomemben dosežek, ki pa mu že jutri sledijo novi cilji.

Razumevanje prožnosti vizije

Uresničevanje vizije je vedno odvisno od okoliščin. Te niso vedno stabilne: lahko se spremenijo in niso več takšne kot jih je podjetje predvidelo ob ustvarjanju vizije. Zato je treba že ob njenem ustvarjanju poudarjati, da nobena vizija nikdar ne more biti dokončna. Vsako vizijo se da (in jo je velikokrat tudi treba) prilagoditi, nadgraditi, jo dopolniti.

Podjetje mora jasno poudarjati tudi, da vizija ni edini končni cilj. Da je enako pomembno tudi »potovanje« proti njej. Na tej poti namreč podjetje razvija mehanizme, ki bodo pomagali uresničevati nove cilje na poznejših »potovanjih«, ko bo današnja vizija že davno presežena.

Ni važno le priti gor, ampak tudi ostati tam

Kako naj podjetje ohrani stopnjo navdušenosti in motivacije, ki sta pripomogli k uresničenju vizije? Kaj naj stori, da se ta vnema ne razblini in se ljudi v podjetju ne poloti malodušje ali pomanjkanje izzivov? Kako naj prepreči občutke praznine ob uresničenju vizije in ohranja zavzetost?

En od dejavnikov, ki pripomore k temu, je zavedanje, da je uresničenje vizije šele prvi cilj. Naslednji mora biti skrb, da podjetje ostane tam, kamor se je prebilo (oziroma svoj uspeh nadgrajuje z novimi izzivi). Pri tem je pomembno že na poti proti viziji razvijati mehanizme in strategije, ki bodo pomagale ohraniti prožnost in energijo. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da podjetje sicer uresniči želje, potem pa, po doseženem cilju »zaspi na lovorikah«. S tem pa izgubi prav tisto sposobnost, ki ga je popeljala do vizije: prožnost odzivanja na nove izzive v okolju.

Trajna nedosegljivost ali obnavljanje vizije

En od možnih »receptov« za ohranjanje ustvarjalne napetosti, ki ga velja omeniti (a zelo previdno uporabljati), je trajna nadosegljivost vizije. Nekateri menijo, da naj bi si podjetja vedno zastavljala vizije, ki nekoliko presegajo njihove zmožnosti. Takšna vizija, ki se je ne da popolnoma uresničiti, naj bi delovala kot motivacijski naboj, ki potiska zaposlene in podjetje v želeno smer.

Pri takšnem načrtovanju pa obstaja tudi zelo resna nevarnost: vizija, ki jo ljudje v podjetju vnaprej ocenijo kot neuresničljivo, ne zmore aktivirati njihove motivacije in energije. Lahko sproži celo nasprotne procese in ravnanja od želenih.

© Kristijan Musek Lešnik, 2006