Nadzorovanje prihodnosti

Tako kot za človeka ni dobro, če mu drugi določajo usodo, ni dobro, če podjetje vajeti svojega delovanja in življenja prepusti iz svojih rok. Sanjarjenje o privlačni prihodnosti je lahko vabljivo, prijetno ... a uspava. Zato bistvo nadzorovanja prihodnosti in razvijanja pozitivnih vizij ni sanjarjenje, temveč iskanje najbolj optimalnih možnih prihodnosti v danih okoliščinah (današnjih in predvidenih prihodnjih).

In vendar mnogi menedžerji ravnajo tako kot kapitan, ki sede na palubo in čaka, kam bodo vetrovi in valovi popeljali njegovo ladjo: včasih morda celo v želeno pristanišče, največkrat pa daleč daleč drugam. Če ladja pristane v pristanišču, si kapitan olajšano oddahne, če nasede drugje, ali se potopi, ima pri roki pojasnilo, da vetrovi/valovi/druge okoliščine niso bile ugodne.

Bistvena razlika med podjetjem, ki nadzoruje svojo prihodnost in podjetjem, ki se osredotoča zgolj na svojo sedanjost in pasivno opazovanje okoliščin je, kje se znajdeta. Verjetnost, da bo doseglo zadovoljive rezultate in zadovoljilo vse ključne skupine deležnikov je dosti večja pri podjetju, ki se ne prepusti okoliščinam (čeprav je tudi res, da zgolj načrtovanje in želja po nadzorovanju svoje prihodnosti ne zagotavlja nujno mavričnega jutrišnjega dne).

Nekateri menijo, da je nadzorovanje okoliščin in prihodnosti umetnost, sposobnost, ki jo imajo izbrani ljudje in karizmatični voditelji. V resnici gre dosti bolj za naučeno spretnost, ki na osnovi znanja, preteklih izkušenj (tudi napak) in poznavanja svojih potencialov razvija mehanizme za učinkovito soočenje z okoliščinami, njihovo napovedovanje in nadzorovanje na poti k želeni prihodnosti.

Nadzorovanje prihodnosti ni znanstvena fantastika. Tudi niso sanje. Je nekaj, kar je v dometu katerega koli podjetja, ki se je pripravljeno soočiti okoliščine v katerih deluje, s svojimi potenciali: in iz tega soočenja potegniti ključne strategije za želeno prihodnost.

© Kristijan Musek Lešnik, 2006