Ozki in togi cilji lahko omejijo prožnost podjetja

Cilji so natančne in merljive naloge, ki si jih zada podjetje, z jasnim časovnim okvirom. So nekakšni etapni cilji (metafora za kolesarje) ali markacije (metafora za planince) na poti proti širši dolgoročni viziji.

Jasni cilji pomagajo vzpostaviti prioritete. Zožijo široko polje različnih možnosti in usmerjajo k tistim izbiram, ki so najbolj pomembne z vidika uresničevanja vizije. Kot merljivi standardi, ki omogočajo vsakokratno preverjanje uspešnosti podjetja na poti proti viziji, so odlično pomagalo za iskanje najbližjih poti do zastavljenih strateških ciljev. Podjetje usmerjajo k hitrejšim in jasnejšim odločitvam, ki vodijo proti uresničevanju vizije.

Dolgoročni cilji se od kratkoročnih pomembno razlikujejo: ob zastavljanju enih in drugih podjetje izhaja iz trenutnih okoliščin. Pri dolgoročnih ciljih pa je verjetnost, da se okoliščine pred njihovo uresničitvijo pomembno spremenijo dosti večja. S tega vidika lahko togi dolgoročni cilji v nekem trenutku namesto pomembnega pomagala postanejo nevarna ovira prožnosti in razvoju v podjetju.

Obenem se dolgoročni cilji pomembno razlikujejo tudi od vizij. Vizije določajo podobo želene prihodnosti – cilji določajo natančne, merljive, kvantificirane dosežke. Vizije omogočajo več prožnosti in prilagajanja spremembam v okolju, dolgoročni cilji pa lahko, kadar se okoliščine močno spremenijo, celo povzročijo konfliktno situacijo: ko zastavljeni cilji ne vodijo več k uresničitvi vizije, sledenje viziji pa vodi stran od zastavljenega cilja. In še ena pomembna razlika je: cilji določajo, kaj želi podjetje doseči, ne pa, kaj želi postati – to pa pomeni, da čustvena in motivacijska moč ciljev ni enaka moči vizij.

Te razlike opozarjajo na pomembno stvar, ki jo je v zvezi s cilji dobro imeti nenehno v glavi: cilji morajo biti sredstvo, ne končni dosežek. Razumeti jih je treba kot sredstva, katerih naloga je voditi podjetje proti tistemu, kar želi postati – če zaradi spremenjenih okoliščin ta sredstva niso več učinkovita, jih je treba zamenjati, ne pa slediti tudi za ceno odstopanja z začrtanih poti.

Če si vizijo predstavljamo kot vrh gore (ali konec kolesarske dirke), je treba cilje razumeti kot markacije na poti k temu vrhu (ali etape na poti do konca dirke). Če se zaradi kakršnega koli razloga vrh gore premakne, ali se odpre boljša pot k njemu, je treba prejšnje markacije (cilje) nadomestiti z novimi, takšnimi, ki ustrezajo novi poti – nikakor pa ne premikati vrha gore, da bi lahko sledili starim markacijam.

Cilji so gotovo resna stvar – vendar ne smrtno resna. In jih tudi ne gre jemati kot absolutne in zveličavne kriterije za ocenjevanje uspeha ali neuspeha. O uspehu ali neuspehu naj govori približevanje zastavljeni viziji, cilji pa naj ostanejo pomemben pripomoček, vendar ne kot toge in ozke zapovedi, pač pa kot prožni pokazatelji, po potrebi tudi nadomestljivi z novimi, bolj ustreznimi cilji. Za podjetje je v vsakem trenutku pomembno, kako uspešno se približuje končni viziji (tako kot je za planinca pomembno, kako uspešno se približuje vrhu, ne pa to, ali in na kak način je dosegel vsako posamezno markacijo na poti).

© Kristijan Musek Lešnik, 2006