Zakaj podjetja rabijo vizije?

Eden od skupnih imenovalcev visoko učinkovitih podjetij in skupin je jasna predstava o tem, kaj želijo skupaj ustvariti in uresničiti. Ko si ljudje delijo vizijo, ki navdihuje in se »dotakne« ljudi v podjetju, se sprosti pomembna čustvena moč in energija. Takšna delitev vizije, ki vključuje pričakovanja, upanja in želje ljudi v podjetju, je ključ do poenotenja dejanj in ravnanj. Takšna vizija postane magnet, ki vleče k skupnemu cilju, podjetje pa lahko z njo od zaposlenih pričakuje (in zahteva) tudi večjo odgovornost in zato tudi ustvari več in bolje.

- - -

Uspeh podjetja temelji na ustvarjalnosti, navdušenju in učinkovitem delu zaposlenih. Vabljiva in privlačna predstava uresničljive prihodnosti podjetja lahko močno pozitivno vpliva na njihova pričakovanja in motivacijo. Še preden podjetje opredeli jasno vizijo, lahko nanj in na njegove ljudi močno vpliva že samo ustvarjanje vizije.

Podjetje skozi proces nastajanja vizije razvija kompetence za učinkovito odgovarjanje na izzive okolja; hkrati pa tudi za proaktivno vplivanje na spremembe v njem. Z njihovo pomočjo začne načrtno »povzročati« okoliščine, kakršne želi. Proces ustvarjanja vizije torej omogoči podjetju, da preseže ujetost v krog pasivnega odzivanja na dogodke.

Ustvarjanje in sledenje viziji je zagotovo eden od najbolj razburljivih, hkrati pa tudi najbolj mogočnih notranjih procesov v podjetju, ki sproži številne pomembne posledice:

·         Vizija krepi občutek predanosti in daje energijo ljudem.

·         Vizija osmišlja delo.

·         Vizija utemeljuje standarde odličnosti.

·         Vizija postane most med sedanjostjo in prihodnostjo.

Nobena skrivnost ni, da so bolj uspešna tista podjetja, ki znajo jasno in učinkovito gledati naprej. Podjetje, ki zna »videti« in razumeti svojo prihodnost, zmore prepoznati priložnosti in nevarnosti, ki ga čakajo, in se lahko nanje primerno pripravi. Številnih današnjih problemov se ne da reševati z včerajšnjimi procesi in orodji. Mnogih jutrišnjih problemov se ne bo dalo reševati z današnjimi procesi in orodji. Zato je zmožnost gledanja naprej ne le želena, ampak vse bolj nujna »učna snov« za vsako podjetje. Ostajanje v preteklosti in priseganje na »preverjene« rešitve lahko ogrozi zmožnost podjetja za preživetje v dinamičnem svetu, kjer obstoječa pravila igre in strategije niso več enako učinkovite kot nekdaj.

A pri razmišljanju o prihodnosti ni nepomembno, kako in o čem razmišljati. Načrtovanje dejavnosti daleč v neznano prihodnost je lahko v svetu dinamičnih sprememb enako neučinkovito kot »stanje na mestu«. Dolgoročni načrti se lahko hitro oddaljijo od realnosti in namesto želenih učinkov povzročijo resno škodo ter vodijo v brezglavo trošenje dragocene energije: biti polno zaposlen pač ne pomeni nujno biti tudi učinkovit. Tisto, kar lahko podjetje smiselno načrtuje za prihodnost, je predvsem srednjeročna podoba želene in uresničljive prihodnosti.

Ko ima podjetje jasno vizijo, ta osvobodi tudi njegove duhovne moči; vdihne mu življenje in navdih. Če razumemo mobilizacijo energije, ki jo lahko sprosti skupna vizija, lažje razumemo, zakaj podjetja brez vizije teže uresničujejo svoje cilje. Podjetje, ki prihodnjih načrtov ne opira na jasno vizijo, lahko zgreši številne priložnosti in težje uresniči svoje potenciale tudi takrat, ko ima pred sabo zelo jasne cilje. Šele jasna in stabilna podoba želene prihodnosti daje pravo težo strateškim načrtom in konkretnim ciljem. Cilji, ki izvirajo iz vizije in se učinkovito osredotočijo na želeno prihodnost podjetja in njegovo trenutno stanje, pa lahko sprožijo procese, ki podjetju in njegovim ljudem pomagajo preseči vrzel med obema.

Jasna vizija vodi od pasivnosti k aktivnosti, od reaktivnosti k proaktivnosti

Vizija podjetju omogoča prilagajanje na spremembe v okolju (in njihovo načrtovanje), hkrati pa upošteva globlji pomen njegovih vrednot in poslanstva. Na eni strani vizija vodi k jasnim ciljem, na drugi strani pa jasno opredeli tudi, kako in zakaj so ti cilji pomembni. Zato lahko vizijo razumemo tudi kot pomembno orodje, ki ohranja trdnost podjetja navznoter in navzven.

Eden od ključnih dejavnikov učinkovitosti podjetja je sposobnost ustvariti pogoje, ki ga bodo z najmanj upora vodili proti želeni prihodnosti. Za takšno učinkovitost je pomembno razlikovanje med dvema naravnima težnjama: težnjo po reagiranju in težnjo po ustvarjanju.

1.      Težnja po reagiranju (opredeljuje jo odzivanje na dogodke, pasivno čakanje na dogodke in naknadno odzivanje nanje). Takšna naravnanost podjetje vleče v začarani krog »gašenja požarov« in v pasivno čakanje na nove izbruhe.

2.      Težnja po ustvarjalnosti (opredeljuje jo aktivnost, vnaprejšnje iskanje možnih rešitev in predvidevanje prihodnjih dogodkov). Takšna naravnanost podjetju omogoča, da se proaktivno pripravlja na svojo prihodnost in jo soustvarja.

Razlika med pasivno reaktivnostjo in proaktivnostjo, za katero je značilno predvidevanje vnaprejšnjih dogodkov, je ogromna. Gre za preprosto, a usodno vprašanje: ali se podjetje zgolj pasivno odziva na dogodke v okolju (ob predpostavki, da nanje ne more vplivati), ali aktivno išče odgovore »Kaj želimo ustvariti?, Kaj si želimo?«. Težava pri prvem pristopu je, da vodi le v reševanje že obstoječega (pri  čemer lahko osrednja dejavnost zelo hitro postane izogibanje neprijetnostim). Takšno delovanje ne spodbuja inovacij, ne vodi h ustvarjalnim rešitvam in trajnim spremembam. Kadar postane prevladujoči slog razmišljanja in ravnanja v podjetju reaktiven, podjetje težje vidi pot naprej. Zato je delovanje podjetja brez vizije velikokrat podobno kotaljenju frnikole. Ta se po neravni površini brez jasne usmeritve odbija od ene in druge ovire, levo, desno, in včasih tudi nazaj. Ustvarjalna težnja, na drugi strani, osmišlja delovanje podjetja. Če se vrnemo k prejšnji prispodobi, si lahko vizijo predstavljamo kot močan magnet, ki pritegne frnikolo, da se po poti najmanjšega odpora zakotali k njemu: tudi ko pri tem naleti na ovire, jih obide in nadaljuje s potjo.

© Kristijan Musek Lešnik, 2006