Komuniciranje in izobraževanje prispeva k predanosti

Manj kot ljudje vedo, več sumijo.

Manj kot jim poveste, bolj bodo radovedni.

Manj kot vedo o stvari, bolj katastrofalno si jo bodo predstavljali.

Manj kot izvejo od vas, več bodo iskali drugje.

Manj kot imajo pravih podatkov, bolj bodo dovzetni za napačne.

Vzrokov za odkrito komuniciranje med podjetjem in njegovimi ljudmi (in drugimi pomembnimi skupinami) je še dosti več. Vendar se vsi bolj ali manj vrtijo okrog istega lonca: bolj kot je ljudem nekaj pomembno, več želijo vedeti o tem, in slabše se počutijo, če tega ne morejo. Ljudem, ki v podjetju delajo osem ur (ali več) na dan, je podjetje verjetno zelo pomembno. Potrošnikom, ki so pripravljeni plačati za vaše izdelke ali storitve, je tudi pomembno marsikaj o vas.

In vendar ogromno število podjetij pozablja na to. Drži, mnoga od njih razvijajo strategije za komuniciranje s potrošniki, se tolčejo po prsih s svojimi IMC in CRM strategijami. Obenem pa pozabljajo, kako pomembne so informacije, ki jih tako sofisticirano (in s pregrešnimi stroški) posredujejo potrošnikom, za njihove lastne ljudi.

Koliko podjetij ob vsem poudarjanju skrbi za izobraževanje svojih ljudi v resnici skrbi le za izobraževanje, ki je ozko namenjeno zviševanju uspešnosti, učinkovitosti posameznih ljudi na posameznih delovnih mestih! Obenem pa pozabljajo na drugo ključno dimenzijo učenja: učenja o podjetju. Pričakovanje, da imajo ljudje dovolj podatkov o podjetju in da bodo že znali poiskati tiste, ki jih rabijo za svoje delo, je naivno. Ljudje bodo res poiskali podatke – a tiste, ki jih zanimajo. In med tistim, kar zanima delavca v podjetju in med tistim, ker menedžment misli, da bi ga moralo zanimati, je lahko strašansko široka razdalja.

Ljudje bodo vedno iskali informacije o svojem podjetju. In vedno se bodo učili (hote ali nezavedno), že zato, da se bodo čim bolje prilagajali okolju, v katerem preživijo več kot polovico svojega budnega dne. Če jim podjetje ne da dovolj informacij, jih bodo iskali drugje. Če imajo občutek, da jim jih noče dati, ali da jim ne zaupa, še toliko bolj. In takrat ne bodo naleteli samo na dobronamerne informacije, temveč tudi na maligne govorice, popačene podatke, glasove nezadovoljnežev in cinikov.

Ljudje v podjetjih so si, si, in si bodo vedno znova na svoj način razlagali stvari, ki se dogajajo v njihovem okolju. Govorice, šepetanja za vogali, popačene zgodbe bodo prej kot k njihovemu duševnemu miru prispevale k občutku neizbežne katastrofe, ki je za vogalom. Kadar podjetje zadržuje informacije pred svojimi ljudmi, so njihove razlage težko drugačne. Vpliv, ki ga imajo takšna razumevanja na delovno vnemo in učinkovitost, pa si je lahko predstavljati (samo predstavljajte si občutke in ravnanja ljudi, ki o tem, da se v podjetju dogajajo velike spremembe, izvedo iz medijev, ne na delovnem mestu).

- - -

Podjetja rabijo predane ljudi. Podjetja iščejo predane ljudi. Podjetja so pripravljena investirati veliko v različne modele spodbujanja zvestobe zaposlenih.

Pri tem pa tolikokrat pozabijo, da pot do zvestobe in predanosti nujno vodi prek občutka zaupanja, cenjenosti. Res je, da ni nobenega zagotovila, da bodo zaposleni v podjetju s kulturo odprtega komuniciranja in širjenja vseh pomembnih informacij, ki svojim ljudem omogoča boljše razumevanje sveta, v katerem preživijo toliko časa, sto odstotno zvesti in predani podjetju – pogoji za razvoj zvestobe in predanosti pa so gotovo boljši.

Tam, kjer se namesto na odkrite komunikacije lahko ljudje zanesejo le na govorice in šušljanja, zvestobe in predanosti niti ne iščite. Rajši se odpravite po snegu v gozd po jurčke – učinek bo enak, našli ne boste nič; se boste pa vsaj dobro sprehodili. 

© Kristijan Musek Lešnik, 2006